Med majem in julijem 2021 je v raziskavi SI-PANDA ugotovil, da 41,8 odstotka odraslih med delovnim tednom spi manj kot sedem ur. V raziskavi o vedenjskem slogu iz leta 2024 se je pokazalo še nekaj bolj neprijetnega: redno spočiti se zbuja manj kot polovica ljudi, 48,6 odstotka. Najslabše je pri osemnajst- do štiriindvajsetletnikih.
Ob tem se že leta ponavlja, da ima nespečnost tretjina Slovencev. Ta meritev ne obstaja. NIJZ na svoji strokovni strani navaja, da ima motnje spanja deset do trideset odstotkov ljudi, a gre za povzetek mednarodne literature, ne za slovensko izmerjeno številko. Slovenija nima nobene nacionalne raziskave, ki bi nespečnost merila po diagnostičnih merilih. Merimo, koliko ur ljudje spijo in kako se počutijo, ne pa, koliko jih ima motnjo.
Razlika ni dlakocepska. Metaanaliza sedeminštiridesetih objav iz leta 2025 je za Evropo ocenila prevalenco motnje nespečnosti na 9,9 odstotka. Trideset odstotkov je red velikosti za težave s spanjem, ne za bolezen. Ista literatura to pove skoraj z enakim stavkom že desetletja: deset do petnajst odstotkov ljudi poroča o nespečnosti z dnevnimi posledicami, šest do deset odstotkov ustreza strogim merilom.
Tretjina, ki je nihče ni preštel
Kaj torej zdravnika sploh zanima. Po opredelitvi, ki jo uporablja NIJZ, gre za nespečnost, kadar uspavanje traja več kot pol ure ali kadar je človek ponoči buden pol ure ali dlje – ob tem pa so nujne dnevne posledice. Brez njih gre za kratko noč, ne za motnjo. Domače pravilo, kdaj je čas za pogovor z zdravnikom, je pri tem presenetljivo preprosto: če se to dogaja več kot trikrat na teden in traja dlje kot tri mesece.
Pri mladostnikih je slovenska statistika še bolj zamegljena. Podatek, da le 54 odstotkov enajstletnikov in četrtina trinajstletnikov med šolskim tednom spi skladno s priporočili, se pogosto navaja kot svež. V resnici izhaja iz raziskave HBSC iz leta 2018. Poročilo za leto 2022 poglavja o spanju sploh nima, zato trenda za slovenske najstnike iz nacionalnih podatkov ni mogoče izračunati. Kar isti krog raziskave pokaže, pa je dovolj zgovorno tudi brez spanja: 22 odstotkov mladostnikov na lestvici Svetovne zdravstvene organizacije dosega rezultat, ki kaže na povečano verjetnost depresije, leta 2018 jih je bilo trinajst.
Puščica kaže v obe smeri, ena je debelejša
Zdaj pa tisto, zaradi česar je o tej temi težko pisati pošteno.
Da slabo spanje napoveduje poznejšo depresijo, je ena najbolje ponovljenih ugotovitev v psihiatriji. Metaanaliza Chiare Baglioni iz leta 2011 je pri enaindvajsetih longitudinalnih študijah izračunala, da nespečnost približno podvoji do potroji obete za poznejšo depresijo. Pet let pozneje je pregled štiriintridesetih kohort s 172.077 ljudmi dal skoraj isto številko.
Ko pa genetiki isto vprašanje zastavijo tako, da se izognejo zmedi vzrokov in posledic, se slika obrne. V študiji, ki je obe smeri merila z istimi orodji na več kot milijonu ljudi, je bil učinek depresije na nespečnost približno šestkrat večji od učinka nespečnosti na depresijo. Duševna bolezen torej močneje vleče spanje kot spanje njo. Dodatno zmedo naredi to, da si dve taki študiji med sabo nasprotujeta: druga pri klinično potrjeni depresiji vzročnega učinka nespečnosti sploh ni našla, ga je pa našla pri bipolarni motnji.
In vendar iz tega ne sledi, da je zdravljenje spanja izguba časa. Nasprotno – najmočnejši dokaz na tem področju ni epidemiološki, ampak terapevtski. Metaanaliza petinšestdesetih randomiziranih preskušanj z 8.608 udeleženci je pokazala, da se ob izboljšanju spanja izboljša tudi , in to sorazmerno s tem, koliko se je spanje izboljšalo. Pri depresiji je bil učinek zmeren, pri anksioznosti nekoliko manjši, pri psihotičnih simptomih majhen. V preskušanju OASIS, kjer je 3.755 študentov prejelo digitalno kognitivno-vedenjsko terapijo za nespečnost, je izboljšanje spanja pojasnilo 58 odstotkov učinka na paranoidne izkušnje. Polovica udeležencev je program opustila, izidi so bili samoporočani, a rezultat drži.
Poštena razlaga je torej dvodelna in ne posebej udobna. Slabo spanje je bolj posledica kot vzrok, hkrati pa je eden redkih delov te zanke, ki ga je mogoče prijeti in spremeniti.
Higiena spanja sama ne zaleže
Najbolj razširjen nasvet o spanju je tudi tisti z najšibkejšo podlago. Ameriška akademija za medicino spanja je leta 2021 izdala pogojno priporočilo, naj se higiena spanja ne uporablja kot samostojna . Ne zato, ker bi škodila, ampak zato, ker sama po sebi ne zadošča. Kdor ima nespečnost že mesece, je temen in hladen spalnici najbrž že uredil.
Prva izbira je po evropskih in ameriških smernicah kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost, ne glede na to, ali ima človek ob tem še depresijo ali . Ni pogovor o otroštvu. Gre za nekaj tednov strukturiranega dela, v katerem se čas, preživet v postelji, najprej skrči na toliko, kolikor človek dejansko spi, postelja pa se znova poveže s spanjem in ne z ležanjem in premlevanjem. Prvi tedni so neprijetni in tega poljudni članki praviloma ne povedo: krajšanje spanja začasno poslabša dnevno zaspanost in izmerljivo poslabša budnost za volanom. Če se boste tega lotili, se o vožnji pogovorite z zdravnikom.
Digitalne različice delujejo, a slabše od tistih s terapevtom. Pregled devetindvajsetih preskušanj z 9.475 udeleženci je pokazal zmeren do velik učinek, hkrati pa da povsem avtomatiziran program zaostaja za tistim, kjer je zraven človek. Program do konca opravi približno polovica ljudi. Slovenskega programa ni – vsaj javno dostopnega ne.
Zdravila so most, ne rešitev. Zolpidem je pri nas na recept in praktično zastonj, njegov povzetek glavnih značilnosti pa izrecno pravi, da skupaj s postopnim zmanjševanjem odmerka ne sme trajati več kot štiri tedne. Melatonin s podaljšanim sproščanjem je registriran za bolnike od 55. leta naprej in ga zavarovanje ne krije. Daridoreksant, novejše zdravilo iz skupine zaviralcev oreksina, ima od aprila 2022 dovoljenje za promet v celotni Evropski uniji, med zdravili v prometu v Sloveniji pa ga ni bilo mogoče najti. Pri starejših so uspavala iz skupine zdravil Z povezana z za 63 odstotkov višjimi obeti za zlome, kar je pri zdravljenju, ki ga je mogoče zamenjati s terapijo, tehten razlog za previdnost.
Posebno poglavje je kvetiapin. Evropska smernica ga pri nespečnosti odsvetuje z najvišjo stopnjo, pregled zadnjih petih let pa ni našel niti ene ustrezne študije o njegovi učinkovitosti za to težavo. V Sloveniji je bil med letoma 2010 in 2019 edina učinkovina v tej skupini, ki je naraščala, medtem ko je skupno število receptov padlo za 17 odstotkov.
Kar smo kupili, da bi bolje spali
Vzorec je dosleden: kar je bilo pošteno preizkušeno, pade, kar kaže signal, stoji na drobnih vzorcih.
Očala proti modri svetlobi v treh preskušanjih na devetinštiridesetih odraslih niso spremenila ne časa uspavanja ne trajanja spanja. Magnezij je v treh preskušanjih s 151 udeleženci skrajšal uspavanje za dobrih sedemnajst minut, na trajanje spanja pa ni vplival, avtorji pa sami zapišejo, da je kakovost dokazov nizka do zelo nizka. Obtežene odeje so v enomesečnem preskušanju na 102 odraslih izboljšale zaznano kakovost spanja, na merilu resnosti nespečnosti pa razlike med skupinama ni bilo – šolski primer razlike med tem, kako spanec doživljamo, in tem, kako je v resnici. Merilniki spanja imajo celo svoje ime za škodo, ki jo lahko naredijo: ortosomnija, torej poslabšanje spanja zaradi skrbi nad lastnimi podatki o spanju.
Podobno je z zasloni pri najstnikih. Metaanaliza triindvajsetih longitudinalnih študij s 116.431 mladostniki je za skupni čas pred zasloni našla povezavo s spanjem, ki pojasni manj kot odstotek razlik med njimi. Nekoliko močnejša je povezava z družbenimi omrežji in izraziteje z zasvojitveno rabo, povezava pa teče v obe smeri – slabo spanje napoveduje več nenadzorovane rabe, ne le obratno. Za starše to pomeni, da je bolj smiselno gledati na uro pred spanjem in na način rabe kot na skupno število ur.
Ko slab spanec ni samo slab spanec
Nekaj znakov ne sodi v noben vprašalnik, ampak k zdravniku.
Če vam je partner povedal, da med spanjem nehate dihati ali da se prebujate z lovljenjem sape, je to kandidat za obstruktivno spalno apnejo. Pri neobravnavanih bolnikih z apnejo ima 23 odstotkov klinično depresijo. Zanimivo pri tem je, da depresija ni povezana z objektivnimi merili spanja ne s stopnjo dnevne zaspanosti, ampak s prizadetostjo kakovosti življenja. Zdravljenje s CPAP v povprečju na razpoloženje vpliva malo, pri bolnikih z izrazito depresijo ob začetku pa je učinek velik – kar pomeni, da povprečje tu zavaja v obe smeri.
Če partner opazi, da človek sanje »igra« – kriči, maha, brca, pade iz postelje –, to ni nedolžna posebnost. V multicentrični študiji z 1.280 bolniki je taka motnja vedenja v fazi spanja REM v dvanajstih letih pri slabih treh četrtinah napovedala nevrodegenerativno bolezen. Številka je zastrašujoča in prav zato jo je treba povedati skupaj s tistim, kar iz nje sledi: omogoča zgodnje spremljanje, zato ni razlog za odlašanje z obiskom, ampak za obisk. Ta sodi k nevrologu, ne v pulmološko ambulanto.
Pri ženskah v menopavzalnem prehodu motnje spanja prizadenejo od 40 do 60 odstotkov, tveganje za depresijo pa v tem obdobju naraste dva- do štirikrat. Uporaben razločevalni namig: vročinski oblivi povzročajo predvsem pogosta prebujanja, depresija pa se pogosteje kaže kot težava z uspavanjem.
Pri bipolarni motnji je varovanje spanja del zdravljenja. V vzorcu 3.140 oseb jih je petina navedla, da pomanjkanje spanja pri njih sproži epizodo povišanega razpoloženja.
In še nekaj, o čemer se piše preveč poenostavljeno. Nespečnost je res povezana s samomorilnimi mislimi, a avtorji največje metaanalize jo sami označujejo za šibek dejavnik tveganja, ki kot opozorilni pri posamezniku ni uporaben. V najbolje kontrolirani študiji so po upoštevanju depresije in anksioznosti povezane ostale nočne more, simptomi nespečnosti pa ne. Če se pojavijo misli, da nima smisla, to ni več vprašanje spanja in ne sme čakati.
Na pregled leta 2034
Pravilnik določa, da čakalna doba pri stopnji nujnosti »redno« ne sme presegati šestih mesecev. Konec septembra letos je Univerzitetna klinika Golnik, ki ima največji laboratorij za spanje pri nas, za prvi pregled zaradi motenj spanja navajala okvirni termin v avgustu 2034. Za polisomnografijo, preiskavo spanja čez noč, marec 2029 na nevrološki kliniki UKC Ljubljana.
Ti letnici je treba brati skupaj z drugo številko na istem seznamu, sicer zavajata. Izvajalci sami opozarjajo, da je okvirni termin deloma administrativni artefakt čakalnega seznama. Pri isti preiskavi na Golniku je pričakovano čakanje pri stopnji »zelo hitro« ena do tri mesece, pri »redno« pa šestintrideset. Razlika torej ni v ustanovi, ampak v tem, kaj zdravnik napiše na napotnico. To je verjetno najbolj praktičen podatek v celotnem prispevku in hkrati tisti, ki ga najmanj ljudi pozna. Aktualno stanje je vedno na portalu čakalnih dob, številke v tem prispevku veljajo za 28. september 2026.
Kdo kaj dela, se je poleti spremenilo. Golnik pokriva motnje dihanja med spanjem. UKC Ljubljana od 1. avgusta 2026 obravnava samo nevrološke motnje spanja in je diagnostiko apneje ter poligrafije na domu opustil, napotnico pa mora izdati specialist – nevrolog, pulmolog, otorinolaringolog ali maksilofacialni kirurg. Osebni zdravnik v ta laboratorij ne more napotiti neposredno. Kadrovska slika je tanka: edini najdeni uradni seznam somnologov, ki ga je Ministrstvo za zdravje objavilo marca 2016, jih našteje dvajset, od tega tri z evropskim certifikatom.
Samoplačniška pot obstaja in ni poceni. Po ceniku Golnika, veljavnem od junija 2024, stane diagnostika na domu z mnenjem specialista 210 evrov, polisomnografija v bolnišnici od 365 do 510 evrov na noč. Pri zasebnih psihiatrih se prvi pregled giblje okoli 90 evrov, posamezna psihoterapevtska ura okoli 75. Pri tipičnem obsegu štirih do osmih srečanj to pomeni nekaj sto evrov za celotno obravnavo nespečnosti.
Kam po pomoč
Prvi naslov je osebni zdravnik, ki izključi druge vzroke – od ščitnice do stranskih učinkov zdravil –, se pogovori o stopnji nujnosti na napotnici in po potrebi napoti naprej.
Manj znana in pogosto najhitrejša zakonita pot pa so centri za duševno zdravje. Napotnica zanje ni potrebna, ne za odrasle ne za otroke in mladostnike, ekipa je multidisciplinarna, storitve pa vključujejo tudi psihoterapijo. Ker je čakalna doba za klinično psihologijo pri več izvajalcih večletna, so ti centri marsikje edina realna javna pot do psihološke obravnave v doglednem času.
Psihoterapija pri zasebniku se za zdaj plača iz žepa. Zakon o psihoterapevtski dejavnosti je bil objavljen decembra 2025 in predvideva kritje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, začne pa se uporabljati šele šestnajst mesecev po uveljavitvi, torej nekje spomladi 2027. Ministrica za zdravje je konec septembra letos potrdila, da financiranje iz obveznega zavarovanja trenutno še ni mogoče.
Psihiatra, kliničnega psihologa, psihoterapevta ali ambulanto za motnje spanja v zasebnem sektorju lahko poiščete z iskalnikom klinik. Če vas ob slabem spanju bolj skrbi razpoloženje, vam lahko okvirni prvi vpogled da presejalni test razpoloženja, pri nočnem premlevanju pa pomagajo tehnike umirjanja, preizkušene v raziskavah. Nobeno od teh orodij ne postavi diagnoze.
Če ste vi ali kdo drug v neposredni nevarnosti, pokličite 112. Za pogovor in podporo je Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik dosegljiv na 116 123 vse dni in vse ure, Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 vsak dan med 19. in 7. uro, TOM za otroke in mladostnike na 116 111 vsak dan med 12. in 20. uro. Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje brez napotnice na 031 704 707 ob delavnikih med 8. in 20. uro.
Ta prispevek je informativne narave in ne nadomešča pregleda ali posveta z zdravnikom. Težave s spanjem imajo lahko povsem telesne vzroke, od ščitnice in bolečine do stranskih učinkov zdravil, zato je prvi korak vedno zdravstvena obravnava, ne samodiagnoza. Čakalne dobe, cene in podatki o zdravilih so povzeti po stanju konec septembra 2026 in se spreminjajo. Privatne-klinike.si je HealthTech informativni portal – ne izvajamo zdravstvenih storitev in ne posredujemo pri naročanju.
